Starši bi za svoje otroke naredili vse. V kolikor bi lahko, bi jim prihranili vse težave, dali vse materialne stvari, ki jih potrebujejo in naredili vse, da bi bili srečni. Vendar pa je izredno pomembno, da tako kot pri drugih stvareh, tudi pri vzgoji poskusimo najti ravnovesje. Ni dobro, v kolikor ima otrok premalo ljubezni … ja, to že vemo. A pozor, ni dobro tudi, kadar smo do njih preveč zaščitniški.
Poznate odraslega, ki je imel na videz čudovito otroštvo, a je sedaj v odrasli dobi:
- pasiven,
- ne ve, kaj je njegovo poslanstvo,
- kdo je v resnici,
- kaj si želi,
- čaka, da se bodo stvari zgodile same od sebe,
- beži od težav in se z njimi ne sooča,
- čaka, da bo njegove probleme začel reševati nekdo drug,
- ne začne prvi pogovora,
- hitro obupa pri svojih odličnih zamisli … itd.
Ste mogoče takšni tudi sami? Obstaja verjetnost, da so vam v otroštvu starši DOBRONAMERNO in nezavedno dali preveč.
- Kadar otroku damo vse, kar sami mislimo, da potrebuje (čeprav mogoče v resnici tega ne potrebuje),
- kadar otroka pretirano ščitimo in probleme rešujemo namesto njega,
- kadar otroka ne naučimo, da prevzame odgovornost za svoje napake, ga zaščitimo in za težave krivimo zgolj druge (učiteljico, prijatelje),
otroku vzamemo dragocene izkušnje, ki bi jih lahko pridobil.
S tem, da mu damo vse, mu vzamemo njegove iskrene želje in vedenje, kaj v resnici je tisto, kar si želi sam. Težko je verjeti, ampak večino stvari, za katere otrok ne prosi in jih starši dajo otroku, si otrok ne želi ali pa mu niti ne “padejo na pamet”. Vzamemo mu izkušnjo, da v življenju ni vse samoumevno in da določene stvari dobimo, če se za njih potrudimo. Nobena manifestacija se ne zgodi, če sami ne stopimo v akcijo. Vzamemo mu izkušnjo, da spozna, da lahko dela napake in je samo človek. Vzamemo mu izkušnjo, da je potrebno težave reševati. Vzamemo mu izkušnjo, da spozna, da je vse v redu, če se kdaj počuti slabo. Vzamemo mu izkušnjo, da lahko sam nekaj doseže in najpomembnejše … privzgojimo mu občutek, da sam ne zmore nič in sodelujemo pri rušenju njegove samozavesti in vere vase.
____
POGOVORNE URICE ZA OTROKE: je tvoj otrok preživel travmatično izkušnjo? Se ne vključi v družbo? Se slabo počuti v svoji koži? Nosi v sebi ogromno jeze? Ni samozavesten? Lahko se udeleži sproščenega pogovora, kjer bo lahko izrazil vse kar čuti in bo dovolj takšen kot je. KLIKNI TUKAJ in rezerviraj termin.
____
ZAKAJ STARŠI TO DELAMO?
Starši to ne delamo namerno. Čisto zares imamo iskren namen, da bi osrečili otroka. Tudi sama sem se ujela v past, ko sem vse želela narediti namesto Lukasa (najmlajšega sina, ki ima težje prirojene napake in posledično izostanek v gibalnem razvoju). Sam je imel zares težke preizkušnje in ko je bilo najhuje, je potreboval maksimalno ljubezen in podporo. Toda na naše veliko veselje je prišel čas, ko se je stanje začelo izboljševati. Krepil se je iz dneva v dan. Vsak dan je bil sposoben narediti več. Jaz pa sem še vedno ostala tam … zadaj … “samo, da mu bo lepo” – sem imela v glavi in naredila namesto njega vse, tudi tisto, kar je že zmogel sam. S tem sem samo podaljševala njegov napredek in razvoj, saj mu nič ni bilo potrebno storiti. Na srečo sem skozi terapije in zaradi nasvetov njegove terapevtke to dejanje ozavestila in sedaj vsi delamo na tem, da začne tudi sam premagovati svoje notranje blokade, da “ničesar ne zmore”. Samo dve leti ima, pa kriči: “NE MOREM, NE MOREM”, čeprav lahko. Si predstavljate, kakšne težave in nezaupanje vase razvije otrok, ki v takšnem okolju odrašča celo otroštvo? Mu je kdaj hudo? Pogosto. Je kdaj hudo meni? Še bolj pogosto. A največja osebnostna in duhovna rast se nam dogaja, ko premagujemo največje težave. Vedno sta dve poti. Lažja, a je verjetnost, da s tem oviramo posameznikovo rast in krepimo odvisnost in nekoliko težja, zaradi katere človek začne krepiti zaupanje vase in to, da zmore. Si ne želimo ravno tega? Da so otroci srečni v svoji koži in se znajdejo v življenju tudi, ko je težko?
Torej, razlogi so različni. Lahko otroku daste preveč zaradi vaše slabe samopodobe in s tem sami sebi potrjujete, da ste dober starš. Lahko to počnete, ker so vas nekoč zapustili in ne želite, da bi vas zapustil nekdo, ki vam pomeni največ na svetu – vaš otrok. Lahko da daste preveč, ker ste preveč odsotni in imate občutek krivde. Lahko, da daste preveč, ker sami v otroštvu niste imeli. Razlogov je ogromno. Razmislite o svoji vzgoji. Ali s tem, ko otroku dajete trenutno veselje, zares pripomorete k njegovemu dolgoročnemu razvoju?
Za konec .. ne pozabite. Ne obstaja popolna vzgoja, ne obstaja popoln otrok in ne obstaja popoln starš. Vse življenje se učimo in delamo najboljše kot znamo tisti trenutek. Vseeno pa bomo naredili ogromno, če začnemo živeti bolj zavedno. Raziskujte sebe, svoje občutke in svoja dejanja. Imate vpliv. V prvi vrsti na svoje otroke.
V kolikor si želiš, da ti pri tvojem raziskovanju pomagam, sem na voljo za INDIVIDUALNA SVETOVANJA. Najdeš jih tukaj.
Z ljubeznijo, Maja
Zapisala: Maja Mesić Štrubelj, dipl. vzgojiteljica, svetovalka in predavateljica.
